KAKO POTEKA REHABILITACIJA POŠKODB

Ljudje smo že na podlagi samega dejstva, da obstajamo, izpostavljeni tveganju nastanka poškodb. Kot to opisuje star slovenski pregovor »nesreča nikoli ne počiva«, je včasih za nastanek poškodbe potreben zgolj en napačen gib. Na srečo ima vsako človeško telo sposobnost »samoceljenja«, le-ta pa nastopi takoj po poškodbi tkiva. Poleg tega lahko na celjenje tkiva vplivamo z različnimi tehnikami, s katerimi proces celjenja pospešimo ter optimiziramo (proces rehabilitacije poškodb).

Procedura rehabilitacije poškodb je odvisna od vrste in obsega poškodbe ter od posameznikovih ciljev in potreb. Kljub temu pa obstajajo okvirni splošni koraki, ki naj bi predstavljali optimizirano rehabilitacijo poškodbe.

Takoj po poškodovanju je priporočljivo izvesti RICE proceduro, ki omeji bolečino in oteklino. V primeru, da gre za poškodbo sklepa, se poškodovani ud čimprej stabilizira in s tem prepreči dodatno škodo. V večini primerov sledi obisk urgence in izvedba slikovne diagnostike (npr. rentgen), na podlagi katere se oceni stopnjo poškodbe tkiva. Na tem mestu se pozornost posveča predvsem zlomom in strganju mehkih tkiv.

Po pridobitvi izvidov, povezanih z nastalo poškodbo, je priporočljivo čimprej pričeti s fizioterapijo. Uporaba različnih fizioterapevstih tehnik (lasar terapije, tecar terapije ipd.) namreč učinkovito zmanjša oteklino in bolečine ter na celičnem nivoju stimulira tkivo in s tem spodbudi pospešeno celjenje. Za razvoj gibljivosti, moči in ravnotežja (propriocepcije) sta že v tej fazi rehabilitacije pomembna tudi razgibavanje in postopno fizično obremenjevanje poškodovanega dela telesa.

Z vidika rehabilitacije poškodb je druga faza rehabilitacije poškodb lahko problematična v primeru neindividualne obravnave posameznika, ki ne upošteva vzrokov nastanka poškodb, morebitnih gibalnih omejitev, stopnje telesne pripravljenosti posameznika ipd. V slovenskem sistemu javnega zdravstva je lahko druga faza problematična tudi s časovnega vidika. Dolge čakalne dobe namreč zakasnijo obnovo tkiva in so tako razlog za neoptimalno obravnavo poškodbe v ključnem obdobju okrevanja.

Ker po zaključeni fizioterapiji posameznik pogosto še vedno občuti bolečine, ta rehabilitacijo do povrnitve stanja na predpoškodbeno raven nadaljuje s kineziologom. Kineziolog najprej pripravi diagnostično oceno telesnih zmogljivosti, ter na tej podlagi individualiziran rehabilitacijski načrt. Ta vključuje specifične vaje, prilagojene posameznikovemu zdravstvenemu stanju ter njegovi telesni pripravljenosti. S potekom časa kineziolog pri izbranih vajah povečuje obremenitve in tako poskrbi za povrnitev funkcije sklepov in mišic na predpoškodbeno raven.

Ko je telesna sposobnost enaka kot pred poškodbo, je rehabilitacija končana. Nastopi faza vzdrževanja vzpostavljenega stanja, v kateri je ključno, da z vadbo ne prenehamo. Osebna vadba namreč preventivno učinkuje na nastanek novih poškodb, obenem pa posamezniku zagotavlja boljšo telesno pripravljenosti.