REHABILITACIJA POŠKODB

Za pregledno, učinkovito in varno vodenje rehabilitacije, so faze v KineoSpot centru jasno strukturirane. To nam pomaga strokovno spremljanje in usmerjanje vašega napredka.

Sprva vedno opravimo temeljit začetni pregled, katerega pričnemo s temeljitim kliničnim pogovorom(poškodba, operacija, dosedanji potek zdravljenja, delo, šport in cilji). Po potrebi pregledamo medicinsko dokumentacijo in opravimo potrebna testiranja gibanja, moči, stabilnosti in bolečine. Tako dobimo jasno sliko, kaj vaše telo trenutno zmore.

Na podlagi pregleda se o vašem primeru skupaj posvetujeta fizioterapevt in kineziolog. Glede na vašo fazo celjenja v kateri se nahajate, se pripravi rehabilitacijski načrt, v katerem se načrtuje kombinacijo manualne in instrumentalne tehnike ter kineziološke vadbe. S takim multidisciplinarnim pristopom nič ne prepuščamo naključju. Vi dobite program, ki je strokovno utemeljen in res prilagojen vašemu telesu, poškodbi in ciljem.

Po prejetem rehabilitacijskem načrtu se prične aktivni del. Temelj vseh naših terapij je vaše gibanje. Po potrebi se v proces vključuje instrumentalne in manualne fizioterapevtske pristope, s katerimi si pomagamo odpirat vrata v gibanje. V vmesnem času redno spremljamo vašo bolečino, napredek v gibljivosti in moči ter kako uspešno se vračate k vsakdanjim obremenitvam. Terapije ves čas prilagajamo in jih po potrebi otežujemo, vi pa pridobivate vedno večjo sigurnost v svoje telo.

Skozi celotno naše sodelovanje vas izobražujemo in vam predajamo nove gibalne navade. V zadnji fazi zdravljenja po poškodbi pa izvedemo prehod na dolgoročno  skrb za telo. Za mnoge to pomeni prehod v redno, individualno prilagojeno vadbo ali občasne kontrolne obiske, kjer preverimo stanje in po potrebi prilagodimo program vadbe. Tak pristop se je vzpostavil z izkušnjami in se je izkazal za preglednega, učinkovitega in ljudem prijaznega. Vsak ve, kaj zmore, zakaj nekaj dela in kaj želi doseči v naslednjem koraku.

Da bi faze celjenja potekale urejeno in čim bolj optimalno, se v rehabilitaciji uporablja različne fizioterapevtske pristope – zasti instrumentalne in manualne. Namen teh postopkov ni, das bi nadomestili gibanje, temveč da podprejo naravne procese celjenja, zmanjšajo bolečino in ustvarijo pogoje, v katerih je mogoče prej in varneje začeti z aktivno rehabilitacijo in vadbo (Michlovitz in Nolan, 2019).

Instrumentalna fizioterapija zajema uporabo različnih fizikalnih naprav, ki z mehanskimi, termičnimi  ali električnimi dražljaji vplivajo na tkivo in živčni sistem. Njihova vloga je fazno specifična in omogočajo predvsem:

• lajšanje simptomov (bolečina, oteklina),
• podporo biološkim procesom v tkivu ter
• lažji in zgodnejši prehod v aktivno fazo rehabilitacije.

Zelo smiselna je njena uporaba predvsem v zgodnji fazi v kombinaciji z manualno fizioterapijo, ko je gibanje omejeno. Slednja z različnimi ročnimi tehnikami omogoča:

• boljše drsenje in elastičnost tkiva ter večja gibljivost sklepov
• povečanje cirkulacije v tkivu (boljša oskrba tkiva s kisikom) ter
• manjši percepcijo bolečine in mišične napetosti (Bialosky idr., 2009).

Obe veji fizioterapije se med seboj dopolnjujeta in nista sami sebi namen. Cilj je povrniti gibanje, ki se ga že od vsega pričetka postopno vključuje v terapije. Na terapijah se dokazano doseže:

• manjši občutek “zategnjenosti”,
• izboljšan obseg giba in
• zmanjšanje bolečine, ko se živčni sistem postopoma “umiri” in lažje tolerira obremenitve.

Poudariti pa je treba, da so dolgoročni funkcionalni izidi najboljši, ko so fizioterapevtske tehnike uporabljene kot dopolnitev k aktivni, vadbeno usmerjeni rehabilitaciji. Zato se je v rehabilitacijskem obdobju najbolje vključiti v celostne rehabilitacijske sisteme, ki nimajo za cilj le odpravo bolečine, temveč imajo vašemu telesu za cilj povrniti polno fukcijo z močjo, gibljivostjo in stabilnostjo. Fizioterpevtske tehnike nam bodo omogočile, da vas pripeljemo do gibalnega potenciala. Od tu naprej pa za trajne rešitve nujno potrebujete kinezioterapijo, ki postopno obremenjuje vaše tkivo skozi ciljno usmerjene vadbene programe. Vaše telo bo spet močno, bolj stabilno. Pridobili boste zaupanje v svoje gibanje, ki bo postalo ponovno lahkotno.

Ko akutna bolečina ni več v ospredju in so osnovni pogoji za gibanje vzpostavljeni (zadosten obseg giba, obvladljiva bolečina in osnovna stabilnost), je ključnega pomena, da rehabilitacija preide v aktivno fazo – kinezioterpijo. Čeprav je pri nas aktivni pristop v rehabilitaciji prisoten že od vsega začetka, pa vi v kineziološki fazi dobite še večjo aktivno vlogo.

S specialistom kineziologije boste preko ciljno usmerjenih vaj in postopno dodanih obremenitev:

• izboljšali moč, stabilnost, gibljivost, vzdržljivost in koordinacijo,
• utrjevali pravilne gibalne vzorce, s katerimi boste nadomestili kompenzacijska gibanja, ki so nastala v obdobju vaše poškodbe in čutenja bolečine (Brukner in Knah, 2017),
• omogočili, da se novo nastalo tkivo prilagodi na vsakodnevne obremenitve in
• pridobili nove gibalne navade, ki vas bodo ščitile pred novimi poškodbami.

Raziskave in smernice poudarjajo, da je aktivna udeležba posameznika, eden ključnih dejavnikov za trajen uspeh rehabilitacije in zmanjšanje tveganja ponovnih poškodb (Kisner idr., 2017). Tkivo namreč v fazi saniranja poškodbe dobesedno “bere” informacije, ki jih doživi preko obremenitev. Zato je pravočasna, postopna in strokovno vodena vadba nujno potrebna za zdravi razvoj tkiva. Živčno-mišični sistem, ki je primerno uporabljen, se adaptira, krepi in postaja odpornejši. Nasprotno pa tkivo, ki je premalo ali napačno uporabljeno, postopno izgublja zdravo funkcijo in lahko občasne simptome bolečine pripelje vse do poškodbe.

Zato v KineoSpotu načrtno kombiniramo fizioterapevtske tehnike s kinezioterapijo. Posledično rehabilitacija ne ostane le pri “zgodnji odstranitvi bolečine”, temveč postane proces, s katerim telesu dejansko povrnemo funkcijo in pripravljenost na obremenitve, ki so prisotne v življenju in športu.

Rehabilitacija po poškodbah je proces, pri katerem vašemu telesu pomagamo, da se po poškodbi ali operativnem posegu ne le zaceli, ampak tudi ponovno pridobi funkcijo, moč, stabilnost in zaupanje v gibanje. Vsaka poškodba – ne glede na to, ali gre za zvin, nateg, natrganino mišice ali tetive, poškodbo sklepa ali operativni poseg, sproži v telesu enake osnovne fiziološke faze celjenja.

Razumevanje teh faz vam bo pomagalo razumeti, zakaj celjenje zahteva čas, zakaj je v določenih obdobjih potrebna večja previdnost in kdaj je pravi trenutek za fizioterapijo in kinezioterapijo, da je okrevanje čim hitrejše ter čim bolj kakovostno.

Ko pride do poškodbe tkiva (mišice, tetive, vezi, hrustanca, kosti), telo samodejno sproži kompleksni celostni odziv, ki se odvije v treh fazah. Skupaj poglejmo podrobneje, kaj se v tkivu v resnici zgodi.

Takoj po poškodbi se sproži  akutni vnetni odziv, ki je reakcija naravnega obrambnega mehanizma, s katerim organizem zaščiti poškodovano področje in pripravi pogoje za celjenje. Traja od nekaj dni do približno enega tedna, kar pa je odvisno od obsega poškodbe. Klasični znaki vnetja, ki jih vsi dobro poznamo so: oteklina, rdečina, povišana temperatura, bolečina in omejena funkcija (Kumar, Abbas in Aster, 2021).

Poškodbe tkiva (mehanska, kemična, termična ali kirurška poškodba) povzročijo prekinitve celičnih membran, mikropoškodbe kapilar in žilic ter sproščanje molekul za oznanjanje nevarnosti. Vse te spremembe zaznajo imunske celice in celice v okolici poškodbe (endotelijske celice, fibroblasti, mastociti…), ki prično izločati vnetne mediatorje (histamin, prostagladini, bradikinin, citokini…). Ti pa dalje sprožijo naslednje fiziološke odgovore v ožilju in tkivu (Hall, 2021).

Zakaj pride do rdečine in povišane temperature?

Rdečina in toplota sta predvsem posledica vazodilatacije (razširitve žil) v območju poškodbe, kar povzročijo nekateri izmed prej omenjenih vnetnih mediatorjev (Hall, 2021). Ker v tkivo zaradi razširitve žil prihaja več krvi, postane naša površina kože bolj rdeča, hkrati pa tudi toplejša na otip, saj kri prihaja iz “toplejšega jedra” telesa. To je torej povsem naravna reakcija telesa, ki ima namen na mesto poškodbe prinesti kisik, hranila in imunske celice ter omogočiti pričetek čiščenja poškodovanega tkiva.

Zakaj pride do otekline – zatečenosti?

Deloma je to posledica prej omenjenega procesa, razširitve žil, ki poveča pretok krvi v poškodovano območje. A hkrati, se zaradi vnetnih mediatorjev, poveča tudi prepustnost žilnih sten. To je posledica vnetnih mediatorjev, ki razmaknejo celice žilnih sten ter tako postanejo bolj “luknjaste”. To je nujni del procesa, da lahko v medcelični prostor prodre plazma (tekoči del krvi), beljakovine in bele krvničke. Tako nastali edemomogoča redčenje škodljivih snovi, dostop imunskih celic, ter navsezadnje zagotovi okolje za kasnejšo fazo proliferacije in trvorbo novega tkiva.

Zakaj boli?

Vzrokov za bolečino je več. Enega predstavlja oteklina, ki povečuje tlak v tkivu in okoli njega. Povišan tlak pa mehansko draži živčne končiče (nociceptorje), kar povzroči občutek bolečine. Poleg povečanega pritiska, pa so v tej fazi prisotni tudi vnetni mediatorji, ki neposredno znižujejo prag vzdraženosti živčevja. Posledično je tkivo bolj ovčutljivo in zato stvari, ki prej niso bolele, v tem trenutku bolijo. Čeprav težko verjamemo, ker je bolečina zmeraj neprijetna, ima navsezadnje bolečina tudi pozitiven namen. Prisili nas, da poškodovani del manj obremenjujemo, kar je v zgodnji akutni fazi kratkoročno smiselno, saj s tem lahko preprečimo dodatne mehanske poškodbe (Hannoodee & Nasuruddin, 2024).

Zakaj se zmanjša gibljivost?

Poškodovano tkivo (mišica, tetiva, kost ali sklep) zaradi prej omenjenih procesov zmanjša svojo funkcionalnost. Če je pri določenem gibu prisotna bolečina, se bomo tem položajem izogibali. Oteklina mehansko omejuje obseg giba in s tem preprečuje, da bi se npr. zatečen gleženj lahkotno upognil. Pomemben vpliv na zmanjšano gibljivost pa ima  tudi živčno-mišična inhibicija, ki zmanjša vzdraženost in pripravljenost mišic za gibanje. Telo je pritisnilo tipko “OFF”, da se tkivo lahko v miru zaceli. Ta zaščita telesa je v akutni fazi koristna, a če traja predolgo in brez postopne aktivacije, vodi v:

• prekomerno togost,
• slabšo cirkulacijo krvi
• dolgotrajna mišično inhibicijo (mišična ugasnjenost) in
• slabšo osnovo za kasnejše faze celjenja.

Zakaj je vnetni odziv ključen za celjenje?

Čeprav so vsi omenjeni simptomi vnetja neprijetni, so del normalnega in nujnega fiziološkega procesa. V tej fazi se odstrani poškodvane celice in ostanke tkiva (prek nevtrofilcev in makrofagov) ter sprošča se signale (citokine in rastne faktorje), ki:

• privabljajo celice (fibroblaste), ki tvorijo novo vezivno tkivo,
• aktivirajo endotelijske celice za tvorbo novih žil (angiogeneza) in
• pripravljajo prehod v naslednji proliferativno fazo.

Ko si faze celjenja sledijo v pravem vrstnem redu, se tkivo in naše počutje izboljšujeta. Težave pa nastopijo, ko je vnetje preintenzivno ali traja predolgo zaradi ponavljajočih se mikrotravm, prezgodnjega obremenjevanja in neustrezne oblike zdravljenja. Pod slednje spada tudi nezadostna količina postopnega obremenjevanja, ko zaradi strahu tkiva ne obremenjujemo in je prisoten le počitek (Kisner, Colby, & Borstad, 2017). V takh primerih celjenje ne napreduje, kot bi moralo naprej v fazo proliferacije in modeliranja tkiva.

Hlajenje po poškodbi ali aktivna rehabilitacija?

Danes vemo, da po poškodbi led ni najboljša izbira. Res da lahko kratkoročno zmanjša bolečino in nekoliko oteklino, a hkrati zoži žile in opočasni naravni vnetni odziv, ki je nujen sprožilec celjenja (Hannoodee in Nasuruddin, 2024). Raziskave kažejo, da zaradi tega ni jasnih dolgoročnih koristi za celjenje, lahko pa se proces celo podaljša, če led uporabljamo prepogosto in predolgo (Bleakley idr., 2012). Sodobne smernice zato priporočajo led predvsem kot kratkotrajno pomoč pri zmanjševanju bolečine in ne več kot glavno “terapijo”. Ključ do dobrega okrevanja je danes aktivna rehabilitacija – pravočasno in pametno gibanje ter prilagojena fizioterapija in kinezioterapija.

Ko aktivno vnetni odziv telesa opravi svojo nalogo, je teren pripravljen za obnovo tkiva. Ta traja od nekaj tednov do priblino 6 tednov, a je to odvisno od obsega poškodbe in splošnega zdravja posameznika (Hall, 2021). Za to fazo je značilno, da se na področje poškodbe naslijjo fibroblasti, ki prično intenzivno tvoriti kolagen. Nastaja granulacijsko tkivo – mlado, še neorganizirano in mehansko razmeroma šibko tkivo, ki zapolni defekt. To novonastalo vezivno brazgotinasto tkivo sprva ni enako kakovostno kot prvotno tkivo, saj so kolagenska vlakna razporejena naključno, z manjšo trdnostjo in elastičnostjo (Brukner in Khan, 2017). Če v tej fazi ni ustrezno dozirarne, vodene obremenitve in terapevtske vadbe, lahko pride do razvoja preveč rigidnega, neelastičnega brazgotinastega tkiva, kar se klinično kaže kot slabša gibljivost, povečana togost in večje tveganje za ponovne poškodbe ali kronične težave (Kisner idr., 2017). V tej fazi je zato ključno pričeti s postopnim in nadzorovanim obremenjevanjem poškodovanega tkiva, kar omogoči kolagenu gradnjo močnejše strukture.

Proliferaciji sldi faza preoblikovanja tkiva, ki lahko traja več mesecev ali celo do 1-2 let, zlasti pri večjih poškodbah mehkih tkiv ali po operativnih posegih (Kumar idr., 2021). V tem obdobju se v že formiranem, a še vedno relativno nezrelem brazgotinastem tkivu dogaja intenzivno preurejanje kolagenskih vlaken. Ta se iz “štrikane” strukture preureja v vedno bolj organizirane snope, usklajene s smermi mehanskih obremenitev, ki jih tkivo prejema (Hall, 2021). Brazgotinasto tkivo se zgošča in ureja ter sčasoma funkcionalno bolj približa prvotnemu tkivu, čeprav ta popolne identičnosti običajno ne doseže.

V zadnjih dveh fazah je zato zelo pomembno, kako in koliko tkivo uporabljamo – obremenjujemo. Primerno doziranje in naraščanje obremenitev preko terapevtskih vaj spodbuja usklajeno orientacijo vlaken, povečanje trdnosti, elastičnosti in funkcionalne odpornosti tkiva (Kisner idr., 2017). Nasprotno pa neprimerno obremenjevanje prispeva k tvorbi pretrdega, neelastičnega ali slabo organiziranega brazgotinastega tkiva. Klinično se to pokaže kot togost, omejena gibljivost, povečana občutljivost in tveganje za ponovne poškodbe.

Viri:

• Hall, J. E. (2021). Guyton and Hall Textbook of Medical Physiology (14th ed.). Philadelphia, PA: Elsevier.
• Kumar, V., Abbas, A. K., & Aster, J. C. (2021). Robbins and Cotran pathologic basis of disease (10th ed.). Elsevier.
• Kisner, C., Colby, L. A., & Borstad, J. (2017). Therapeutic exercise: Foundations and techniques (7th ed.). F.A. Davis.
• Hannoodee, S., & Nasuruddin, D. N. (2024, June 8). Acute inflammatory response. National Library of Medicine. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK556083/
• Bleakley, C. M., Costello, J. T., & Glasgow, P. D. (2012). Should athletes return to sport after applying ice? A systematic review of the effect of local cooling on functional performance. Sports Medicine, 42(1), 69–87. https://doi.org/10.2165/11595970-000000000-00000
• Brukner, P., & Khan, K. (2017). Brukner & Khan’s clinical sports medicine (5th ed.). McGraw-Hill Education.
• Michlovitz, S. L., & Nolan, T. P. (2019). Modalities for therapeutic intervention (6th ed.). F.A. Davis.
• Bialosky, J. E., Bishop, M. D., Price, D. D., Robinson, M. E., & George, S. Z. (2009). The mechanisms of manual therapy in the treatment of musculoskeletal pain: A comprehensive model. Manual Therapy, 14(5), 531–538. https://doi.org/10.1016/j.math.2008.09.001

Naš celosten, fazno zasnovan pristop k rehabilitaciji po poškodbah je posebej primeren za:

• posameznike po športnih poškodbah (npr. zvini, natrganine, poškodbe vezi, tetiv)
• ljudi po operativnih posegih (npr. koleno, rama, kolk, hrbtenica)
• osebe z dolgotrajnimi posledicami preteklih poškodb
• rekreativne in profesionalne športnike, ki se želijo varno vrniti na prejšnjo raven ali jo nadgraditi.

Če želite razumeti, v kateri fazi celjenja se trenutno nahajate in kakšen pristop je najboolj smiseln za vas, nas lahko kontaktirate za prvi pregled, kjer bomo skupaj začrtali najboljšo možno pot rehabilitacije za vaše telo.